Zanimivosti o Aspirinu

Podjetje Bayer Bitterfeld GmbH je bilo ustanovljeno leta 1991, ko je koncern Bayer AG kupil 53 hektarov neobdelane zemlje za gradnjo tovarne. V Bitterfeldu so štiri veje proizvodnje in ena od njih je proizvodnja zdravil. Bayer AG je leta 1995 v Bitterfeldu pričel s proizvodnjo zdravil brez recepta, ki so znana po vsem svetu, kot so na primer Rupurut®, Alka-Seltzer®, Aleve® in Aspirin®.

Tovarna v Bitterfeldu je edina tovarna v Evropi, ki proizvaja Aspirin. Z Aspirinom iz Bitterfelda, Bayer AG oskrbuje 50 držav v Evropi in delih Azije. V lanskem letu je tovarna v Bitterfeldu proizvedla 7,5 milijard tablet. Odkar tovarna deluje, so v njej izdelali že več kot 50 milijard tablet, med njimi pa je bilo največ Aspirina.

Proizvodnja tablet poteka v sterilnem okolju in delavci nimajo direktnega stika s surovinami. Vsi delovni procesi so računalniško vodeni in kontrolirani. V proizvodnji liniji je zaposlenih več kot 330 delavcev. Njihova naloga je predvsem upravljanje računalnikov in skrb za nemoten potek procesov v proizvodnih halah. Zaposleni so kvalificirani delavci: kemijski, strojni in elektro- tehniki ter tudi diplomirani kemiki in farmacevti. Vsi zaposleni se strogo držijo načel dobre proizvodne prakse.

Vse surovine, ki jih potrebujejo za proizvodnjo Aspirina, dobavijo iz Španije, Škotske, Nemčije, Belgije, Francije in ZDA. Sestavine dostavijo v velikih pakiranjih, ki tehtajo okoli ene tone. Z dvigalom jih dvignejo v najvišje nadstropje, kjer jih presejejo. Vzorce na vsaki stopnji proizvodnje natančno pregledajo. V velikih mešalnikih, ki imajo obliko dvojnega stožca, se zberejo vse surovine. En mešalnik ima 12 ton zmogljivosti, kar ustreza 19 milijonom tablet.

Ko so vse sestavine zmešane, zmes prahu stisnejo v tablete.
Tablete pakirajo v pretisne ovoje ali v majhne plastične ali papirnate škatlice. V preteklosti so bile tablete med stiskom in pakiranjem shranjene, danes pa gredo od enega naravnost k drugemu stroju. Ob koncu tablete zapakirajo v škatle z navodili za uporabo. Nadzor nad kakovostjo opravljajo tako, da iz serije vzamejo nekaj škatel in jih preverijo. Teža vsake tablete je natančno preverjana.

Transportni sistem v tovarni je popolnoma avtomatiziran. Avtomobili-roboti imajo imena, ki so jih dobili po zaposlenih v tovarni: Hans, Albert, Paul, Christiane, Bernward … Navodila za delo dobijo preko infrardeče luči. Vse robote vodijo računalniško, saj gre za tehnološko visoko dovršena transportna vozila.

Tudi skladiščenje je popolnoma avtomatizirano. Police so visoke 28 metrov. Sestavine in material za pakiranje so skladiščeni s pomočjo računalnika, ki sam beleži, kje se stvari nahajajo in kje v skladišču je še kaj prostega prostora.

Od Zemlje do Lune in nazaj

Aspirin je v več kot sto letih postal pojem, čudežno zdravilo, vendar ne samo kot sredstvo za lajšanje bolečin. Vedno znova odkrivajo nove zdravilne učinke teh tabletk, ki sploh ne potrebujejo reklame: izdelujejo jih v tako velikanskih količinah – več kot 50.000 ton na leto – da bi veriga, sestavljena iz 500-miligramskih tablet, segala od Zemlje do Lune in nazaj ... in še se ne bi končala.

Prvo protibolečinsko sredstvo v vesolju

V kompletu za prvo pomoč, ki so ga astronavti Apolla 11 ponesli s sabo na legendarno odpravo na Luno, kjer sta dva od njih 21. julija 1969 srečno pristala, je bilo le eno sredstvo za lajšanje bolečin – aspirin. Vsi astronavti so ga jemali zaradi razbolelih mišic, kajti v utesnjeni vesoljski ladji in pristajalnem modulu se ni bilo možno dovolj razgibati, pa tudi glavoboli na takšnih dolgih in tako telesno kot duševno napornih odpravah niso redki.

Preprečevanje venske tromboze v zraku in morju

Iz podobnih razlogov ne pozabijo vzeti s sabo aspirina potniki, ki imajo izkušnje z medcelinskimi poleti v ekonomskem razredu, kjer zlasti višji ljudje in osebe s povišano telesno težo težje sedijo, gibanje pa je omejeno. Aspirin je v tem primeru za preprečitev možnosti za nastanek venske tromboze dobro jemati že en teden pred letom in tri dni po njem.

Tudi medicinsko osebje, ki prihiti na obalo, da bi pomagalo neizkušenim podvodnim ribičem in ostalim turistom, ki se nestrokovno potapljajo, poleg čistega kisika žrtvi dekompresije vedno pomaga tudi z vbrizgavanjem čiste acetilsalicilne kisline, učinkovine, ki je v aspirinu in ki preprečuje trombozo, ki je posledica zlepljanja krvničk.

Z aspirinom v plemiški stan

Angleški farmakolog John R. Vane je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel natančneje raziskovati delovanje acetilsalicilne kisline in ugotovil, da ASK (okrajšava za aceilsalicilno kislino, v angleščini ASA) zavira tvorbo prostanglandinov, tkivnih hormonov, ki so skoraj v vseh celicah človeškega telesa in ki v dobršni meri povzročajo bolečine. Za to spoznanje je raziskovalec leta 1982 prejel Nobelovo nagrado, kraljica Elizabeta II. pa ga je povzdignila v plemiča z nazivom sir John R. Vane.

Od vrbe do tablete

10. avgust 1897 velja za rojstni datum aspirina. A preden je prišlo do tega, se je aspirin razvijal kar 3500 let. Ebersov papirus iz okoli 1500 pred našim štetjem je zbirka 877 receptov, med katerimi se priporoča proti revmatičnim tegobam in bolečinam v hrbtenici poparek (čaj) iz posušenih listov mirte. Čez tisoč let utemeljitelj grškega zdravilstva Hipokrat z otoka Kos za vročino in bolečine predpisuje sok iz lubja vrbe.
Učinkovina soka iz lubja vrbe res blaži bolečino in jo danes poznamo pod imenom salicilna kislina, njeno ime pa izhaja iz besede salix, ki je latinsko ime za vrbo. Zdravilne lastnosti salicilne kisline so poznali tudi Rimljani, azijska ljudstva, severnoameriški Indijanci kot tudi afriški Hotentoti.
Znanje o učinkih vrbovega soka je v srednjem veku poniknilo in se v Evropi ohranjalo zlolj preko zeliščark, ki so skubile vrbe, dokler jim tega niso prepovedali, ker je bila vrba takrat cenjena predvsem zaradi šibja. V uradno zdravilstvo se je vrba vrnila šele leta 1763, ko je duhovnik Edward Stone poročal o uspešnih poskusih z vrbovim lubjem pri vročičnih bolnikih.

Leta 1828 je profesor farmakologije Johann Andreas Buchner iz Münchna pripravil izvleček vrbovega lubja z vodo, odstranil nečistoče in tanine ter mešanico izparil – dobil je snov salicin. Leto kasneje je francoski kemik Pierre Joseph Leroux salicin pridobil v obliki kristalov, kasneje pa italijanski kemik Raffaelle Piria izolira brezbarvne igličaste kristale salicilne kisline. Vendar naravni viri zaradi vedno večjega povpraševanja po salicilni kislini, niso zmogli več pokrivati vseh potreb.

Laboratorijsko pripravljeno salicilno kislino so začeli prodajati že leta 1874, vendar je imel pripravek tako ogaben okus, da so bolniki bruhali, poleg tega pa je tudi dražil želodčno sluznico. Odločilno potezo je napravil mladi Bayerjev kemik Felix Hoffman, ki je svojemu očetu (ta je trpel zaradi revmatskih bolečin) želel olajšati jemanje salicilne kisline. Ko je v laboratorijo 10. avgusta 1897 acetiliral salicilno kislino, je pridobil stoodstotno čisto in stabilno učinkovino. Ta je bila v primerjavi s salicilno kislino veliko bolj primerna za terapevtsko uporabo, obenem pa je bila tudi obstojnejša.

Originalni Aspirin enako učinkovit tudi po 58 letih

O njeni izjemni obstojnosti govori tudi podatek, da so originalne tablete aspirina iz leta 1919, ki so jih našli 58 let kasneje v neki lekarni v kraju Kelheim ob Donavi, po opravljenih analizah ostale uporabne in ustrezale današnjim predpisom o čistosti. Enako kvalitetne so bile tudi tablete aspirina iz leta 1932, ki so jih pred nekaj leti po naključju odkrili v neki kleti v Novem Sadu. Desetletja stare tablete so prav tako ohranile vse svoje lastnosti.

Izvor imena Aspirin

Izvor imena je zanimiv. Predpona "a" izvira iz besede acetiliranje, t.j. postopek, med katerim se salicilna kislina spremeni v acetilsalicilno. Osnova "spir" prihaja iz spirne kisline, spojine, ki je identična salicilni, pridobivajo pa jo iz cvetlice medvejke (Filipendula ulmaria, tudi Spirea ulmaria), ki jo poznamo tudi pod imenom oslad. Končni zlog "in" je končnica, ki so jo nekoč pogosto uporabljali za farmacevtske izdelke.

Nekateri pravijo, da so aspirinu dali ime po svetem Aspirinusu, napolitanskem škofu, ki naj bi bil patron glavobolov, vendar je to zgolj legenda.

Ponaredki

Aspirinovi ponaredki so obstajali že takoj ob njegovem nastanku. Mnogo ljudi se je pritoževalo, da jim lekarnarji prodajajo »ničvreden prašek«, kar je vodilo v proizvodnjo zaščitenih Bayerjevih tablet z značilnim vtisnjenim Bayerjevim križem. Te tablete so bile obenem cenejše od praškov, ki so jih prodajali lekarnarji. 20 500-miligramskih tablet je stalo namreč pol manj kot poprejšnjih 10 papirnatih vrečk po en gram, kakor so v začetku prodajali aspirinski prašek.

Tablete so obenem onemogočile ponarejanje, saj je original postal prepoznaven, obenem pa so omogočile zelo natančno doziranje, ki je omogočilo znanstvene raziskave.

Vrtnice ob stoletnici

Prvič je aspirin prišel v Guinnessovo knjigo rekordov že leta 1950 kot najbolj uporabljano protibolečinsko sredstvo na svetu. Ob stoletnici aspirina so nemški botaniki po aspirinu poimenovali novo sorto belih vrtnic. Podjetje Bayer je ob 100. rojstnem dnevu aspirina sedež podjetja v Leverkusnu – 120 metrov visoko stolpnico – spremenil v največjo škatlico aspirina na svetu in ponovno prišel v Guinnessovo knjigo rekordov. Pri tem so porabili 22.500 metrov tkanine. Dogodek je spremljalo 40.000 ljudi, svetovne televizijske postaje pa so ga predvajale v živo.

Znani ljudje o Aspirinu:

Španski filozof in esejist José Ortega y Gasset v Vzponu množic: »Danes živijo običajni ljudje udobneje in varneje kot večina bogatih in vplivnih ljudi v preteklosti. Le kaj naj bi bilo povprečnemu človeku mar, če ni bogatejši od drugih, ko pa je svet bogat prostor, ki ponuja ulice, železnico, hotele, telegrafijo, fizično zaščito in aspirin.«

Tenorist Enrico Caruso: »Bolečine v moji glavi in možganih so postale bolezen, na katero vpliva vsakršna sprememba vremena. Ko začne deževati in ko se nenadoma ohladi, začutim v možganih znan močan pritisk in znano bolečino, ki me strašno muči. Proti njej mi pomaga samo nemški aspirin.«

Britanska kraljica Elizabeta II. (leta 1986) je ob sprejemu predsedniku tedanje ZRN Richardu von Weizsäckeru dejala: »Nemški uspehi pokrivajo vso pahljačo človeškega življenja. Od filozofije, glasbe in literature do odkritja rentgenskih žarkov in množične proizvodnje aspirina.«